Ferrari je pokazal Luce, svoj prvi popolnoma električni model. In ne, to ni tiha mestna igrača z značko iz Maranella. Ferrari Luce prihaja s štirimi elektromotorji, več kot 1000 konji, ogromno baterijo in obliko, ki že zdaj deli mnenja.
Na papirju je stvar brutalna. Ferrari Luce razvije 1036 KM, uporablja štiri elektromotorje — po enega za vsako kolo — in ima 122 kWh baterijo. Pospešek do 100 km/h je približno 2,5 sekunde, najvišja hitrost pa naj bi bila okoli 309 km/h. Doseg je po evropskih ocenah zelo resen, čeprav bo v realnem svetu vse odvisno od tempa, načina vožnje in tega, koliko bo voznik želel iz avta iztisniti.
Ampak pri Ferrariju številke nikoli niso bile celotna zgodba. Problem električnega Ferrarija ni v tem, ali je dovolj hiter. To je danes najlažji del. Problem je, ali zna biti Ferrari tudi brez motorja, ki diha, tuli, vibrira in zahteva nekaj spoštovanja.
Luce je po zasnovi precej drugačen Ferrari. Gre za petvratni, pet sedežni avtomobil, kar pomeni, da je še bolj praktičen kot Purosangue. Dolg je več kot pet metrov, širok skoraj dva metra in je celo največji Ferrari do zdaj. Torej da, to ni majhen, nizek, surov športnik za nedeljsko jutro. To je električni grand tourer oziroma super-EV po Ferrarijevo.
Zanimiv je tudi dizajn. Pri njem je sodeloval LoveFrom, oblikovalski studio Jonyja Iva in Marca Newsona. Če ti ime Jony Ive nekaj pomeni: govorimo o človeku, ki je močno zaznamoval oblikovanje Applovih izdelkov. Ferrari torej ni samo elektrificiral pogona, ampak je očitno želel avto potisniti v drugo smer tudi vizualno. Manj klasičnega Ferrarijevega drama efekta, več futuristične aerodinamike, čiste površine in posebne “glasshouse” silhuete.
Kabina naj bi šla zanimivo kontra današnjemu trendu zaslonov na vsakem centimetru. Ferrari poudarja fizične gumbe, taktilne kontrole in manj motenj za voznika. To je pametna poteza. Če že delaš električni Ferrari, potem ne smeš narediti sterilnega tech loungea na kolesih. Voznik mora še vedno nekaj čutiti, nekaj prijeti, nekaj nadzorovati.
Tudi pri pogonu Ferrari ni šel po najlažji poti. Vsako kolo ima svoj motor, kar omogoča zelo natančno razporejanje navora. Zadnji del je močnejši, kar je pomembno, ker Ferrari brez občutka zadka pač ni Ferrari. Avto ima tudi aktivno podvozje, zadnje krmiljenje in sistem, ki prek obvolanskih ročic spreminja regeneracijo in razpoložljivo moč. Ne gre za umetni menjalnik v slogu igrice, ampak za poskus, da voznik pri električnem avtu še vedno aktivno sodeluje.
Zvok? Tukaj bo največ debate. Ferrari pravi, da Luce ne uporablja lažnega nostalgičnega zvoka, ampak ojača dejanske zvoke elektromotorjev in zobnikov. To je bolj pošten pristop kot umetno simuliranje V12 motorja, ampak vprašanje ostaja: ali bo to dovolj za ljudi, ki so Ferrari vedno razumeli skozi motor?
Cena bo pričakovano visoka. V Evropi naj bi Ferrari Luce stal okoli 550.000 €, v Veliki Britaniji okoli 440.000 £, dobave pa so napovedane za leto 2027. To pomeni, da Luce ni “električni Ferrari za širši trg”, ampak zelo drag tehnološki statement. Ferrari s tem ne lovi množic. Ferrari preverja, ali lahko svojo znamko raztegne v novo smer, ne da bi pri tem izgubil dušo.
100-oktanski pogled
Ferrari Luce bo za prave petrolheade težek zalogaj. Ne zato, ker je električen. Zato, ker Ferrari brez motorja z notranjim zgorevanjem izgubi velik del tistega, zaradi česar smo ga sploh vzeli resno.
Ampak po drugi strani: zakaj bi morali električni avtomobili samo posnemati bencinske? Mogoče je bolj pošteno, da gredo v svojo smer. Da ne igrajo fake menjalnika, fake zvoka in fake nostalgije, ampak ustvarijo novo vrsto vozniške izkušnje. Ferrari ima dovolj znanja, denarja in samozavesti, da poskusi.
Ali bomo Ferrari Luce ljubili? Verjetno ne takoj. Mogoče nikoli tako kot V12. Ampak če bo avto res vozniško poseben, če bo imel občutek, težo znamke in nekaj karakterja, potem ga ne moremo kar odpisati samo zato, ker nima izpuha.
Elektrika sama po sebi ni sovražnik. Sterilnost je.