Nemška avtomobilska industrija ima veliko ikon. Nekatere stojijo na štirih kolesih, druge pa globoko pod pokrovom motorja. Autocar je pripravil izbor največjih nemških motorjev vseh časov, seznam pa lepo pokaže, zakaj Nemci niso gradili samo avtomobilov, ampak celotne tehnične smeri.
To ni zgodba o tem, kateri motor ima največ konjev. To je zgodba o motorjih, ki so nekaj spremenili. V dirkanju, v vsakodnevnih avtomobilih, v prestižu, v zvoku in v kulturi.
Med najbolj očitnimi kandidati je Porschejev flat-six. Motor, ki je postal skoraj enako pomemben kot sam 911. Od zračno hlajenih začetkov do vodno hlajenih generacij, turbin, GT3 atmosfercev in neštetih evolucij — Porschejev bokser šestvaljnik ni samo agregat. Je identiteta znamke. Avto lahko menja obliko, tehnologijo in generacijo, ampak ta motorna arhitektura je eden razlogov, zakaj 911 še vedno deluje kot 911. Autocar ga uvršča med največje nemške motorje in poudarja njegovo dolgo evolucijo skozi zgodovino modela 911.
Potem je tu Audi R5, legendarni petvaljnik. Najbolj znana verzija je 2,1-litrski turbo motor iz Audija Quattro, ki je v začetku osemdesetih pomagal spremeniti reli. Moč sama po sebi ne bi bila dovolj. Ključna je bila kombinacija turbopetvaljnika in štirikolesnega pogona, s katero je Audi pokazal, da se lahko reli avtomobil obnaša drugače kot prej.
Pri BMW-ju se zgodba hitro ustavi pri dveh različnih filozofijah. BMW M20 je klasičen primer gladkega vrstnega šestvaljnika, ki je zaznamoval serijo 3 in serijo 5 od konca sedemdesetih naprej. Ni bil najbolj divji, bil pa je tisto, kar je BMW dolgo znal najbolje: miren, linearen, mehansko kultiviran motor za voznika, ki razume razliko med “dovolj hitro” in “dobro narejeno”.
Na drugi strani je BMW S14 iz prvega M3. Visokovrteči štirivaljnik, razvit za homologacijo in dirkanje, je postal eden ključnih razlogov, zakaj je E30 M3 danes skoraj mitološki avto. Ni imel brutalnega navora in ni igral igre velikih številk. Imel je odziv, karakter in motorsport DNK. Autocar ga izpostavlja tudi zaradi uspehov v touring car prvenstvih.
Mercedes ima na seznamu svoje težkokategornike. AMG M156 je poseben zato, ker je bil prvi motor, ki ga je AMG razvil samostojno od začetka, ne samo predelal obstoječ Mercedesov agregat. 6,2-litrski atmosferski V8 je bil surov, glasen, žejen in v najboljšem smislu malo neotesan. To je bil AMG, preden je postal preveč digitalno filtriran. Motor je poganjal modele z oznako 63, čeprav prostorninsko ni imel 6,3 litra, ampak približno 6,2.
Za drugo skrajnost skrbi Mercedes M139, dvolitrski turbo štirivaljnik iz modelov AMG A 45, CLA 45 in GLA 45. To ni romantičen motor, je pa tehnično impresiven. V močnejši različici razvije 416 bhp in velja za enega najmočnejših serijskih štirivaljnikov. Pri takšnem motorju ni toliko nostalgije kot pri M156, ampak kaže, kako daleč je šla prisilno polnjena štirivaljna tehnika.
Volkswagen ima dva popolnoma različna prispevka. EA827 je motor, ki je med drugim poganjal prvega Golfa GTI. Ni bil eksotičen, ampak je bil pomemben, ker je pomagal definirati hot hatch formulo: lahek avto, uporaben paket, dovolj moči in občutek, da lahko vsak ovinek spremeniš v razlog za nasmeh.
Na drugi strani je Volkswagen W8, eden tistih motorjev, ki so bolj zanimivi zaradi poguma kot zaradi popolnosti. 4,0-litrski W8 v Passatu je bil tehnično nenavaden, drag in kratek eksperiment. Ampak ravno zato je danes kulten. V času, ko večina znamk reže motorje na minimum, takšen projekt deluje skoraj neresnično.
Autocar na seznam uvršča tudi več zgodovinskih ekstremov, od Benz Patent Motorwagna, ki je pomemben zaradi vloge pri rojstvu avtomobila, do Blitzen Benza z 21,5-litrskim motorjem in rekordno ambicijo. To so motorji iz časa, ko avtomobilska industrija še ni imela pravil, ampak predvsem pogum in mehansko domišljijo. Posebno mesto ima tudi Bugatti W16, čeprav Bugatti ni nemška znamka v klasičnem smislu. Zaradi Volkswagnovega lastništva in nemškega inženirskega ozadja je W16 postal simbol obdobja, ko je Volkswagen Group hotel dokazati, da lahko naredi skoraj nemogoče. Štirje turbopolnilniki, 8,0 litra prostornine in moč, ki je pri Veyronu začela pri 987 bhp, pri Chironu pa zrasla na 1479 bhp.
100-oktanski pogled
Najboljši motorji niso vedno tisti z največjo močjo. Najboljši so tisti, ki nekaj pomenijo. Porschejev flat-six pomeni 911. Audijev petvaljnik pomeni reli, quattro in zvok, ki ga prepoznaš v sekundi. AMG M156 pomeni obdobje, ko je Mercedes še znal biti malo divji. BMW S14 pomeni homologacijsko logiko, ki je rodila enega najboljših vozniških avtomobilov vseh časov.
Danes se avtomobilski svet premika v elektriko, hibridizacijo in programsko definirane platforme. Ni nujno, da je to slabo. Je pa jasno, da bo avtomobilska kultura izgubila del svoje mehanike. Motor ni bil samo vir pogona. Bil je osebnost avtomobila.
Zato takšni seznami niso samo nostalgija. So opomnik, da je bil karakter pogosto skrit prav tam, kjer ga danes vse manj iščemo — v zvoku, vibracijah, odzivu, vonju in načinu, kako motor gradi moč.
